Fanfare nasilja

Veličasten razvoj duha in ustvarjalnosti nas povezuje skozi čas zgodovino. Občutenje in doživljanje umetnosti v globinskem smislu povezuje in dela iz nas eno. V različnih obdobjih je namreč umetnost izraz bistvenega - je koncentrat družbenega bistva, pa naj gre za vojne, hedonizem, ludizem ali potrošniško izpraznjenost. Pesnik pravi, da na ljudi sije isto sonce in ista luna že tisoče let in nas opozarja, da smo minljivi in hkrati večni. Človek se zato kljub tehnološki in znanstveni revoluciji ter napredku v najbolj subtilnem smislu ne oddalji od svojih prednikov. A v naši posameznosti - bodisi zasebni, radovni, plemenski, državni - gre vedno za odnos do drugega. V samem bistvu človeka je, da se drugemu odpre in preda in s tem evolucijsko preživi; hkrati pa človek nenehno krši ta naravni zakon in drugega občuti kot vir zla, ga preganja, uničuje, ubija in stem spodkopava svojo stabilnost in harmoničnost, saj se vsako nasilje vrne na intimni, državni in planetarni ravni. Kljub temu si človek kar naprej lasti pravico do nasilja in določa, kaj ga moti zunaj njega samega. Nenehno išče razlog, da opraviči svoj Kaj nov instinkt, ki ni biološki preživetveni kod, ampak je plod zmožnosti človeka, da si z razumom nasilno podreja svet in kroji s silo svojo usodo. Vsi prispevki v knjigi, ki je pred nami, posredno ali neposredno zadevajo vprašanje nasilja, ki je nasploh stalnica v zgodovini. Nasilje je vznemirjalo premišljevalce različnih ved (filozofe, pravnike, sociologe, politologe, psihologe in druge), zlasti pred vsako vojno in po njej so bili slišni njihovi prizadeti glasovi rudi v širši javnosti, v zadnjem stoletju...