Neimenovani pripovedovalec, za katerega sicer upravičeno sklepamo, da se imenuje K., pripoveduje zgodbo o svoji družini: o očetu starega K., ki je zgradil to hišo in o mami starega K., ki je zahtevala to hišo v veličastnih razmerjih, primernih za vzdrževanje služničadi in višji stan prebivalcev...

Potem tudi o starem K., zdajšnjem lastniku te hiše, ki je ne glede na svojo rahlo problematično, a fizično nenasilno vzgojo sklenil, da bo svojega sina iz slabiča pretepel v Pravega Moškega. O ženi starega K., ki se je med izmenjavanjem moževih verbalnih skrajnosti iz brutalnosti v osladnosti umikala v otopelost latinskoameriških telenovel. In konec koncev o K., ki je to hišo nosil v zavesti, kakor koli že se ji je umaknil.

Gnoj je stilistična mojstrovina o individualni pasivnosti, neposobnosti sprejemanja odločitev, vzgajanju mlačnih idealov v gnilobo. Roman je pisan v šlezijskem narečju, ker avtor je močno povezan s svojimi šlezijskimi koreninami, in odraža patriarhalno družbeno strukturo, bolezensko introvertiranost in nesposobnost individuuma, da pobegne kolektivnemu spominu lastne vzgoje in tradicionalnosti.