Humanistične vede se v zadnjem času vse bolj soočajo s temami o govorici človeškega telesa in z njim povezanega religioznega izkustva, saj telo najgloblje čuti sakralnost in celo Boga samega. V to areno je že od vsega začetka stopila tudi psihoanaliza, ki je ena izmed najmlajših humanističnih ved, a je kljub temu že doživela temeljno menjavo paradigme. Relacijska teorija v tem pogledu prinaša radikalen preobrat od klasične analize, saj razume telo kot instrument, v katerega so vtkane najbolj subtilne relacijske teme človeške psiho-organske strukture, ter obenem predpostavlja, da se ta razvija in ohranja v relacijski matrici oziroma v temeljnem odnosu z drugim ter v religioznem izkustvu z Bogom. V tej relacijski konfiguraciji psiho-organskih medosebnih odnosov poteka razvoj v telesu, ki si vse zapomni, tu so vsebovani boji in hrepenenja, ki postavljajo človeka v odnos do sebe in z drugim.