Je treba verujoče odpisati kot pristranske in neosveščene? Navsezadnje so med njimi tudi znanstveniki, prejemniki Nobelove nagrade. Mar se res zagrizeno oklepajo upanja, da bodo našli črn kotiček vesolja, ki ga znanost ne bo nikoli zmogla razsvetliti? Takšna trditev seveda še zdaleč ni ustrezna in resnična podoba večine zgodnjih znanstvenih pionirjev, ki so kot Kepler trdili, da je ravno prepričanje o obstoju Stvarnika navdihovalo njihovo znanost in jih spodbujalo k vse veličastnejšim dosežkom. Prav v temnih kotičkih vesolja, ki jih je znanost že razsvetlila, so videli obsežno dokazno gradivo o bistroumnosti Boga.

Zajetno število knjižnih uspešnic zadnjega desetletja in atraktivne naslovnice sodobnih  poljudnoznanstvenih revij nam sporočajo, da je krščanstvo v moderni dobi dobilo svojega poslednjega nasprotnika. To je znanost, ki naj bi se porodila iz večstoletnih naporov pogumnih upornikov proti verskim dogmam in je v našem stoletju končno zrela za sklepno poglavje tega boja. V njem bo z zdravorazumsko razlago vseh velikih vprašanj, na katere religiozna misel poskuša obešati svojo mistično navlako, v brezno zgodovine dokončno odplaknila njeno največjo zablodo: vero v Boga. 

Ta paradigma, ki jo v najostrejših različicah zastopajo predstavniki t. i. novega ateizma z Richardom Dawkinsom na čelu, pa v resnici - kot elegantno pokaže John Lennox - pade tako na družboslovnem kot tudi na naravoslovnem izpitu. Matic Kocijančič, Pogledi