Prvenec Alenke Jovanovski Hlače za Džija od prve do zadnje strani daje prednost spoznanju oz. sporočilu, zato vsebina narekuje in izbere najprimernejšo formo, da utripne v pesemsko življenje. Skozi pet razdelkov nas do potankosti doumni verzi pozdravljajo s svojo vitalnostjo, vztrajnostjo, nevdajo (vedno na strani akcije, kinetike, borijo se s strahom) in neustavljivo željo po ubese-di-tvi navadno zastrtih, skritih, zamolčanih, zignoriranih rokavov človekovega (samo)pre(s)pozna(va)nja, ki so pogosto v odmiranju ali pa so celo že skoraj odmrli. Govorka seveda najde pot in jezik (Jezik se nekega dne prebudi in reže kot laser in Moj jezik je trd, skoraj vročičen.) in sporoči (Skozi prazno mesto v strukturi vdira lava.). O izgubah, prelomih, negotovosti, razgaljanju, goloti. O živem. (Ni naključje, da se osnovni element voda prek ponavljajočega se motiva v zbirki izgradi v simbol, da se elementu zrak s ponavljanjem hotenja po dihanju podaljša konotativna razsežnost in da prostor najdejo barve in čutne zaznave …) Iz zbirke torej pulzira poželenje po »živem«.