Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. Stoletja

Na Slovenskem je le še nekaj let čez sredo 15. stoletja obstajal en sam dvor, ki bi bil mogel biti mesto za prodor lin uveljavljanje renesanse v njenih mnogoterih družbenih, političnih in s tem predvsem tudi kulturnih manifestacij ah, toda z zgodnjim izumrItjem njegovih nosilcev, fevdalne dinastije Celjanov, je bil širjenju renesanse izpodmaknjen tudi ta potencialni temelj, tako da se je le-ta ¯mogla razvijati samo osredotočena na prestolnico celjskih dedičev, Habsburžanov®, ki so prevzeli ne le politično, ¯temveč tudi celjsko kulturno in miselno dediščino z renesanso XVI. stoletja®.! Po sodbi Franja Baša, katerega besede citiramo, pa še v začetku 15. stoletja ne more biti govor o ¯stikih celjskega dvora z onodobnimi kulturnimi tokovi ali o humanističnem razpoloženju®, temveč je treba Celjane spričo vojno-najemniškega podjetništva in denarno-gospodarske miselnosti označevati kot poslovne ljudi, ki da ¯ne pojmujejo sodobnih kulturnih gibanj za stvarne®. Nekaj pristno renesančnih potez je potemtakem mogoče ugotavljati kvečjemu v politiki zadnjih celjskih grofov.2 Vsekakor je res, da so v tej ambiciozni in brezobzirno pridobitniški fevdalni družini vse energije usmerjene v prilaščanje novih posestev in širjenje politične moči, vendar v tem pokneže.ni grof je celjski niso nikakršna izjema v primerjavi s svojimi tekmeci. Kakršni koli kulturni ali izobrazbeni interesi so potemtakem razumljivo močno v ozadju. In vendar je za šolanje in cerkveno' službo le namenjen. eden od njih -sicer nezakonski, a pozneje legitimirani sin grofa Hermana II., poznejši freisinški in tridentinski škof ...