V vrečki ni artiklov.
Imenovali so jo Dvoje src

Šele ko bo posekano poslednje drevo.

Šele ko bo zastrupljena poslednja reka.

Šele ko bo ujeta poslednja riba.

Šele potem boste ugotovili, da denarja ni moč jesti.

-prerokba Indijancev Kri

Avstralski staroselci

Avtorica se je podala na večmesečno pot preko puščav Avstralije s tamkajšnjimi staroselci in opisuje:

Pri teh ljudeh čas nima nič opraviti z urami na zlati in diamantni uri.

Modro izbiraj želje, kajti prav lahko se zgodi, da boš dobil, za kar prosiš.

Nikoli ne reci 'nikoli'. Beseda 'nikoli' ne pušča prostora za neznane okoliščine, poleg tega pa zajema zelo dolgo časovno obdobje.

Skozi človeško srce se ne pretaka le kri …

Verovanja domorodcev

Domorodci verujejo, da vse na planetu obstaja iz nekega razloga. Vse ima smisel. Ni nesreč, kapric ali iztirjenosti, temveč le nerazumevanje in skrivnosti, ki smrtniku še niso razložljive.

Smisel rastlinskega sveta je hraniti živali in ljudi, utrjevati zemljo, stopnjevati lepoto, uravnovešati atmosfero. Prvotni smisel živalskega sveta ni hranjenje ljudi, čeprav privoli v to, ko je potrebno. Tudi živalstvo uravnoveša atmosfero, poleg tega pa so živali naši družabniki in nas učijo s svojim zgledom.

Prepričani so, da je svet kraj obilja. Tako kot se zahodnjaki zberemo, da si poslušali pianista in počastili njegovo nadarjenost in smisel njegovega bivanja, domorodci iskreno častijo vse, kar obstaja v naravi.

Hrane ne gre jemati za samoumevne. Najprej moramo prositi zanjo, nato pa pričakovati, da se bo pojavila. In ko se pojavi, jo moramo hvaležno sprejeti in tudi iskreno izraziti svojo hvaležnost.

Razvidnost njihovega zaznavanja daleč presega omejitve ljudi, ki odraščajo v drugih kulturah. Čuti za sluh, vonj in vid dosegajo nadčloveško raven, njihove stopinje pa oddajajo vibracije, ki povedo veliko več od vidnega zaznavanja sledi.

Intuitivno vedenje je naravna biološka sposobnost, ki jo imamo vsi, so mi razložili. Ker me družba, v kateri sem živela, ni spodbujala, da bi prisluhnila intuitivnim navodilom, saj jih je razglasila za nadnaravne in celo zle, sem se morala učiti stvari, ki so povsem naravne.

Odklanjajo pisani jezik, saj verjamejo, da jim jemlje moč spomina. Spomin je treba vaditi in uporabljati, saj le tako ohranimo njegovo delovanje na najvišji ravni.

Začela sem ceniti osvežujoči učinek nočnega spanca, gašenje žeje z nekaj požirki vode in cel niz okusov od sladkega do grenkega, ne da bi jih jemala za samoumevne. Vse dotedanje življenje so mi zaznamovale skrbi za varnost, ki jo daje zaposlitev, potrebe po zavarovanju pred inflacijo, nakup nepremičnin in varčevanje za upokojitev. Edina varnost v tej divjini je bil nespremenljiv krog jutranje zore in sončnega zahoda. Osupnilo me je, da je ljudstvo, ki po mojih merilih živi povsem brez varnosti, ne oboleva za čiri na želodcu, previsokim pritiskom ali boleznimi srca in ožilja.

Ti ljudje se večino časa telepatsko sporazumevajo. Oni lahko uporabljajo telepatijo predvsem zato, ker se nikoli ne zlažejo, ne zatekajo se niti k majhnim lažem, ne ponarejajo resnice in nikoli ne uporabljajo prostaških izrazov. Nobenih laži ni, torej nimajo kaj skrivati. Ne bojijo se odpreti svojega uma in so pripravljeni sprejemati in posredovati informacije.

Prepričani so, da glas ni namenjen govorjenju. Govoriti moramo s srcem ali z glavo. Če uporabljamo glas, velikokrat zdrsnemo v jalov, nepotreben in nič kaj duhoven pogovor. Glas je namenjen petju, proslavljanju in zdravljenju.

Morala sem se še naučiti, da si odpustim in ne sodim preteklosti, temveč se učim od nje. Pokazali so mi, kako pomembno je, da se sprejemaš, si resničen do sebe in se vzljubiš, nato pa si tak tudi do drugih.

Ker nisem imela zrcala, ki bi me prestrašilo in sunilo nazaj v resničnost, sem se počutila lepo. Seveda nisem bila, počutila pa sem se. Ljudje so me sprejemali, kakršna sem bila. Dajali so mi občutek, da sem njihova in enkratna in čudovita. Spoznavala sem, kaj pomeni biti brezpogojno sprejet.

Nakit domorodkinj ima pomen, naš pa denarno vrednost.

Pa je le res, da so na svetu ljudje, ki določajo vrednostni sistem po napačnih merilih, in pri tem ne mislim na primitivne ljudi v sušni, divji avstralski deželi.

Rekli so mi: »Ne razumemo vašega načina življenja, ne sprejemamo ga in ne strinjamo se z njim, a ga ne sodimo. Spoštujemo vaš položaj. Tam ste, kamor vas postavljajo vaše pretekle izbire in sedanja svobodna volja, s katero se odločate.«

Pretežno so vegetarijanci. Že stoletja se svobodno hranijo z naravnimi divjimi sadeži, jagodičevjem, oreški in semeni. Občasno jedo jajce in ribe, če jim križajo pot z jasnim namenom, da bi postale del njihovih teles. Raje ne jedo stvari z 'obrazi'. Od nekdaj meljejo žito in šele odkar so morali zapustiti obalo in oditi v divjino, so prisiljeni jesti meso.

Brez obsojanj

Nikoli niso obsojali mojega ljudstva ali trdili, da živi narobe, oni pa prav. Bolj so bili podobni odraslemu, ki ljubeče opazuje otroka pri natikanju levega čevlja na desno nogo.

V zahodnem svetu le nekaj redkih trenutkov življenja resnično posvečamo odkrivanju sebe in svoje večne biti.

Ne praznujejo rojstnih dni. Praznujejo pa takrat, ko mislijo, da so postali boljši in modrejši. Ko se tega zavedajo, sporočijo drugim, da je čas za zabavo.

Stvari nikoli ne umrejo, temveč se spreminjajo.

Povedali so: »Vsi ljudje so duhovi, ki so na tem svetu le na obisku. Vsi duhovi so večna bitja. Vsa srečanja z drugimi ljudmi so izkustva in vsa izkustva so večne povezave. Mi zapremo krog vsakega izkustva. Ne puščamo nedopolnjenih stvari za sabo, kot to počnete vi. Če odideš od človeka s slabimi občutki v srcu in ne dopolniš kroga, se bo ponovil pozneje v življenju. Ne boš trpel le enkrat, temveč spet in spet, dokler se ne boš naučil. Prav je, da opazuješ, kaj se ti dogaja, se učiš in postajaš modrejši. Prav je, da se zahvališ in blagosloviš, in v miru odideš.«

Verujejo, da zapisujemo čustva, ki nas navdajajo. Vtisnejo se v vsako telesno celico, v srčiko naše osebnosti, v um in v večni jaz.

Vsi smo eno. Iz šibkosti je učimo moči.

978-961-6943-55-0 https://www.cangura.com/media/catalog/product/cache/1/small_image/b0c758deab8348667aa0ba244803f14b/i/m/imenovali_so_jo_dvoje_src.jpg 978-961-6943-55-0
15 EUR 2021-08-01 Zaloga: Na zalogi

Imenovali so jo Dvoje src

Imenovali so jo Dvoje src Marlo Morgan

Dopolnjena izdaja z novim uvodom avtorice

Cangura zlatnik Z nakupom boste pridobili 75 zlatnikov = 0,75 €.
Imenovali so jo Dvoje src je izjemno zanimiva leposlovna pripoved o duhovni odiseji Američanke v Avstraliji, zgodba o pogumni ženski, ki je potovala z avstralskimi domorodci in spoznala čudovite skrivnosti in modrost zelo starega plemena: kako navezati stik z naravo in kako zaupati in verovati svojemu notranjemu vedenju in vodstvu.
Cena: 15,00 €

Podrobnosti artikla Imenovali so jo Dvoje src

ISBN 978-961-6943-55-0
Leto izdaje 2017
Število strani 199
Dimenzije 13,0 x 20,0
Vezava Mehka vezava
Izdal Eno
Avtor Marlo Morgan

O avtorju Imenovali so jo Dvoje src

Marlo Morgan

Marlo Morgan

Marlo Morgan (roj. 29. september 1937) je kontroverzna ameriška pisateljica in zdravilka. Zaslovela je z romanom Imenovali so jo Dvoje src, v katerem opisuje pohod z domorodci in življenje v avstralski divjini. Napisala je tudi Sporočilo iz večnosti. Živi v državi Iowa v ZDA.

Več o Marlo Morgan

Napišite svoj komentar

Povprečna ocena
5
(0)
4
(0)
3
(0)
2
(0)
1
(0)
Vaša ocena
Cangura zlatnik Pridobite 100 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo).