Za nas premagati strahove pomeni še pozabiti kdaj pa kdaj na vse in prisluhniti utripu našega narodnega bistva. Prisluhniti zgodovini naših tal. Okušati jedro domače kulture in vedeti hkrati tudi za vse vetrovne smeri. Biti navezan matično duhovno zakladnico in razločevati med političnimi in kulturnimi mejami.
Vedeti, kdo je tvoj brat v narodu in kulturi, čeprav so ti njegova gesla tuja in morda sovražna.

Streti strahove se nazadnje pravi postavitvi kamen na grob puberteti, provincializmu in sektaštvu ter odpreti oči nad danostjo domačega prostora; nad njegovo trpkostjo, a tudi nad njegovo lepoto; nad njegovo majhnostjo in obenem enkratno posebnostjo.

Verovati v brata, ker veruješ v človeka: v to nesramno pa tudi čudovito, zločinsko pa tudi plemenito bitje. Verovati vanj, ker je kljub vsemu lahko bolj čudovit kot nesramen, bolj plemenit kot zločinski.