Iz zemlje in sanj

Ne morem odtrgati svojih rok z volana. Ljudje zunaj na gmajni stojijo vsi okrog brezna in gledajo v njegovo temno globino. Gmajna je zdaj bolj siva od brinja in od neba, na katerem so temni oblaki zakrili sonce. Ne vem, kaj vidijo ljudje v temi brezna. S prstom kažejo vanj in se spogledujejo. V mislih vidim robove temnih skal, ki pred njihovimi očmi navpično padajo v globino, v mislih čutim hladen in oster zrak, ki pronica iz zemeljskih špranj ter oplazi njihove obraze. Nekaj ljudi stoji čisto na robu. Njihova telesa lahko padejo vsak trenutek vanj, pomislim, ko jih gledam, ko vidim njihove postave, kako stojijo na robu pred praznino. Kakor da vidim njihove obraze čisto blizu sebe, na katerih odseva temačnost brezna in v katere pronica ostrina vlažnega jesenskega vetra. Vidim obraz človeka, vidim njegovo roko, s katero si zakrije oči, kakor da je vanje zasvetila premočna luč.