V vrečki ni artiklov.
Jesensko listje

Uroš Zupan je najopaznejše zaznamoval že devetdeseta leta. 
Njegova izdelana intro- in ekstrovertirana aduta sta tako moč prevzemanja bralca z rahločutnim portretiranjem psihe, to je z dotikanjem najmehkejšega in najbolj ranljivega v človeku (Ko se bojim, da bom umrl, začnem moliti in izgovarjam besede, ki sem jih pozabil.), kakor tudi sposobnost zapeljevanja bralca z domiselnim (na videz) lahkotnejšim prijemom, ki z duhovitostjo, humorjem, izdelano (avto)ironijo pomete trdovratno patino prevelike resnobnosti (površinskih) »problemov« sodobnega človeka. 

Introadut, ki obravnava večne teme velikih vprašanj in ni nujno časovno razločevalen, izpelje tako, da se prilega »našemu« času, ekstroadut, ki neizprosno podlega sedanjosti, se navezuje na tu in zdaj, pa upesni tako, da preseže golo aktualnost. 

Tovrstno prijateljevanje pesmi, ki nagovarjajo notranje, zasebno življenje jaza, in tistih, ki »koketirajo« z masko, javnim jazom človeka, se je zgodilo že v Nafti, a kontrastno. Jesensko listje pa kot bi pustilo videti drobcene nitke, ki pustijo voditi tudi do Suter. 

Zelo neposredna govorica in prav zato tako zelo iskrena. Kot je usoda jesenskega listja, da odpade (drevo zunaj je v eni noči [lahko] odvrglo vse liste. jaz ne bom mogel nikoli odvreči vseh svojih spominov, zapiše v Reki), tako se zdi, da so odpadle tudi večidentitetne maske - Zupanov jaz je (še vedno poznavalec glasbe) Pesnik in je Oče. 

V tem radiju se pesmi Jesenskega listja živijo, s tokom zavesti pa se potapljajo v spominsko opno (Spomni se vsega, kar se je nakopičilo v tvojem telesu, in ne piši hermetične poezije.). Pri Proustu igra magično paličico okus magdalenice, nič manj pomemben ni za Zupana vonj. 
Že v zbirki Drevo in vrabec piše o hotenju po zapisljivosti vonja ([S]tojim in gledam, zaposlujem vso spretnost, da bi zapisal vonj, da bi en sam večerni hip ujel v dišečo stekleničko, ga naredil trajnega in nespremenljivega kot številko.), kasneje se mu približuje, v tej knjigi pa mu vonj uspe zapisati. Ne samo kolekcija mil - ki ga ne popelje le k ohranitvi, temveč tudi k obnovitvi občutenj, k priklicevanju reminiscenc, ki mu prek asociacij in analogij pripomorejo k vzpostavljanju mosta do pozabljenega temelja, k nepremičnosti, ki v sedanjosti staplja preteklost (tudi) za prihodnost -, že sam naslov evocira (psiho)analitičen sprehod. Kaj le diši bolj od odpadlih listov, ki nas jeseni kot udarci metronoma vodijo nazaj in naprej, spominjajo na preteklo in nas bodrijo s prihodnostjo. 

Literarno uspelim hvalnicam otroku, ki je krona življenja (če prebesedim vsem znano B. A. Novaka), se je pridružilo tudi v knjigi izstopajoče Jesensko listje (I. in II.). Zupanov nemetaforičen, a globok priklon otroku kot življenju, ki zraste iz dveh življenj in ga tako nadaljuje, je povsem neizumetničen, razbremenjen čustvene preoblinosti in vzhičenosti, gol, a (kemijsko) jedek. 

Res da gre za čudenje in očaranost, pomembno pa je, da motivno-tematsko jedro sproža prevratno delovanje: Valium, ki je pomirjal v prejšnjih zbirkah, nadomesti Dar (kot zapiše že v Reki: kako je, če nosiš dar času, ki prihaja [...], kako je, če nosiš govorico, če nosiš svet, ki je tvoj, ki si ti, če v svojem trebuhu nosiš svet, ki te bo nasledil. Ali pa v Nasledstvu: âe [...] srečaš človeka, ki je rasel v tvojem trebuhu, veš, da še obstaja upanje, veš, da se skozi njega seliš v prihodnost.), ki mu z drugimi besedami lahko rečemo tudi odprtost delte ali odlog trdovratne ujetosti v minljivost. 

In ne glede na znane tematske konstante in spremenljivke je težišče v pesmih novo: Kaj je poezija, ki ne bo mogla spomniti najinega otroka na njegov prvi dan na svetu? Že v prvencu je zapisal: (dodajmo Dobra) Poezija se nikoli ne izgubi v kvantiteti. No, Zupan ostaja Zupan. Razlika je v tem, da piše vse manj programatično, tj. kaj si želi upesniti, in ta program vse bolj živi - v Jesenskem listju pomirjeni Uroš Zupan vonj napiše, krajinarstvo in atmosfero naslika, spomin posedanji. 
In ostaja velik pesnik. 
(Z zavihka:Petra Koršič) 

961-6098-77-2 https://www.cangura.com/media/catalog/product/cache/1/small_image/b0c758deab8348667aa0ba244803f14b/3/1/3116.jpg 961-6098-77-2
12.48 EUR 2020-10-04 Zaloga: Na zalogi

Jesensko listje

Jesensko listje Uroš Zupan

Cangura zlatnik Z nakupom boste pridobili 62 zlatnikov = 0,62 €.
Uroš Zupan je najopaznejše zaznamoval že devetdeseta leta. Njegova izdelana intro- in ekstrovertirana aduta sta tako moč prevzemanja bralca z rahločutnim portretiranjem psihe, to je z dotikanjem najmehkejšega in najbolj ranljivega v človeku (Ko se bojim, da bom umrl, začnem moliti in izgovarjam besede, ki sem jih pozabil.), kakor tudi sposobnost zapeljevanja bralca z domiselnim (na videz) lahkotnejšim prijemom, ki z duhovitostjo, humorjem, izdelano (avto)ironijo pomete trdovratno patino prevelike resnobnosti (površinskih) »problemov« sod...
Cena: 12,48 €

Podrobnosti artikla Jesensko listje

ISBN 961-6098-77-2
Leto izdaje 2006
Število strani 85
Dimenzije 16,5 x 18,0
Vezava Mehka vezava
Izdal LUD Literatura
Avtor Uroš Zupan

O avtorju Jesensko listje

Napišite svoj komentar

Povprečna ocena
5
(0)
4
(0)
3
(0)
2
(0)
1
(0)
Vaša ocena
Cangura zlatnik Pridobite 100 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo).