Tomaž Sajovic v svoji drugi knjigi objavlja študije, ki so posvečene tako slogovnim diferencam kot stilističnim stičiščem jezikov znanosti in umetnosti. Obe izrazno komunikacijski polji, ki ju že v izhodišču zaznamuje težnja po pomenski intenzivnosti in artikulacijski neredundantnosti, opazuje v dolgem časovnem obdobju; mejnike njegovemu miselno pobudnemu raziskovanju postavljajo Trubar, Erjavec, Tavčar, Kosmač, Kocbek, Kovič, Zupan, in promotorji kvantne fizike.
Avtorjev pristop k ustvarjalcem različnih tekstnih svetov je izrazito nedogmatski; v njegovi obravnavi je vseskozi prisotno zavedanje, da je koneptualizacija bodisi artistično skreirane bodisi scientistično opisane oziroma izražene dejanskosti vsaj skozi recepcijo ujeta v nedokončljivo zgodovinsko konkretnost....
Pridobite 100 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo). 
