GLOBOKO POD PERUTMI LEVA IZ OBSIDIANA se je pokrajina vlekla kakor morje iz pepela. Vermithraxovo telo iz kamna, črnega kot oglje, je skoraj breztežno drselo pod gostimi strnjenimi oblaki. Dekle na njegovem hrbtu je imelo občutek, kakor da bi se lahko dotaknilo mehkih kosmov spodnje strani oblakov, če bi le iztegnilo roko za njimi.
Merle se je z obema rokama oprijela grive krilatega leva. Vermithraxov gosti kožuh je bil iz kamna kot celo njegovo telo, toda iz razlogov, ki jih Merle ni poznala, je bila njegova dlaka na otip mehka in voljna - le eden izmed številnih čudežev, ki jih je kamniti lev skrival v svojem kot svinec težkem telesu iz obsidiana.
Veter je bil na tej višini precej svež in oster. Rezal je skozi Merlino rdečo pelerino prav tako zlahka kot skozi debelo, do srede meč segajočo obleko, ki jo je nosila pod njo. Rob je zdrsnil navzgor in razgalil njena kolena, njene noge so bile izpostavljene vetru. Kurja port na njenih stegnih se ji je zdaj zdela že prav tako samoumevna kot njen želodec, ki ji je krulil, in kot bolečine v ušesih, ki jih je čutila zaradi višine in mrzlega zraka. Vendar pa so ji okorni usnjeni čevlji varovali...
