Yang Lianova poezija temelji na pesnikovem odnosu do kitajščine kot maternega jezika, kar je tesno povezano z biografskim podatkom, da je pesnik po letu 1983 živel v izgnanstvu. Čeprav je že nekaj časa znova dobrodošel na Kitajskem, govori o sebi kot o »pesniku brez naroda«. Svojo poezijo gradi zlasti kot prostor izgnanstva znotraj jezika.

Kitajščina ga zanima kot sredstvo za ponovno iznajdbo ustaljene kitajske slovnice in igre kompozicije v strukturi pesmi. Pri tem se zgleduje po strogo formalni naravi klasične kitajske poezije in njenih pesniških oblikah. V izbor avtorjevih pesmi, ki ga je pripravila prevajalka Katja Kolšek v sodelovanju z avtorjem, so vključene pesmi iz različnih obdobij pesnikovega ustvarjanja.

Ob njih se bralcu odstira avtorjev pesniški univerzum, v katerem se dotika vseh najbolj ključnih vprašanj človekovega obstoja, obenem pa bralca ves čas opominja, kot je o njem zapisal pisatelj V. S. Naipaul, da je »poezija naš edini materni jezik«.