Matvejević v knjigi Kruh naš nadaljuje svoj specifični slog in stil pisanja. S tem esejističnim pisanjem tako spet dobivamo kapitalno kulturološko delo, ki je po več kot desetletju Matvejevićevega raziskovanja in razmišljanja na voljo neučakanim bralcem. 

Knjiga o kruhu ni samo pot skozi čas in civilizacije, temveč spremlja dogajanja, običaje, raziskuje etimološko poreklo in etnološke fenomenene kruha in vse to Matvejević preplete z osebno izkušnjo in toplino intimnih reminiscenc.

Njegov kruh se nam prikaže iz evharističnih aspektov različnih verskih tradicij, mitskih aspektov, kot metafora izobilja in pomankanja ... Kruh, ki je istočasno stvar in pojem. Skozi preteklost nam odkriva njegovo poreklo in usodo. Matvejević na enakovreden nivo postavlja povsem raznorodne pojave, saj je vse, kar je vezano na kruh, enako pomembno. 

Malo je literarnih del na to temo, ki bi kruh predstavile tako celovito in večplastno.