Labirint

»Življenje je kot labirint – v njem se pravzaprav ne morete izgubiti, se vam pa lahko še kako dozdeva, da ste izgubljeni!« 

Že bežno srečanje s pravim labirintom v človeku budi vprašanja, kot so:

- Čemu je bila namenjena takšna nenavadna oblika?

- Gre za kak simbol? Trdnjavo? Igrišče? 

Še večje začudenje nas obide, ko izvemo, da so labirinti povsod okrog nas, v sedanjosti in preteklosti. 

Zakaj so stari Krečani na svoj denar vrisali labirint? Zakaj so Grki prevzeli to obliko in jo spremenili v svoj meander? Pa Rimljani? V njihovih mozaikih je labirintov prav tako v izobilju. Če se ozremo višje, bomo labirinte našli med Kelti, v Skandinaviji oziroma povsod, kjer govorimo o neolitski kulturi. 

Tudi v Indiji so – omenjeni so v najstarejšem spisu Mahabharati, pot pa jih je ponesla tudi čez ocean in svoje mesto so našli med ameriškimi Indijanci, Inki in drugimi narodi novega sveta. 

Krščanstvo je labirinte sprejelo in tako predstavljajo redek simbol predkrščanskih časov, ki ni bil ovrednoten kot nezaželen. Prisotni so v vseh religijah in duhovnih tradicijah. 

Še en preobrat (ki s sabo prinaša številna vprašanja) nastopi, ko sprevidimo, da se v labirintu ne moremo izgubiti! Običajen predsodek o tem, kaj je labirint, bo ovrglo že branje njegove definicije, ki pravi, da je to oblika z enim vhodom, eno stezo in enim središčem. Kako naj bi se izgubili na poti, kjer ni razpotij? 

In če ni razpotij, za kaj pravzaprav gre pri labirintih?