Ljubljanska knjiga - Zgodbe in pričevanja

Ljubljana, glavno mesto Kranjske, ki je bila nekoč pri starih znana pod imenom Emone, mesta v Zgornji Panoniji, leži v ravnini, vendar pa ima na eni strani gorovje v soseščini. Nemci ji pravijo Laybach zaradi reke Laybach, ki teče skoznjo, Italijani Lubiana, Slovani in Kranjci Ljubljana, Latinci Labacum. Zdaj je zgrajena v obliki polmeseca ali polkroga, ki objema hrib z gradom. Reže pa ali loči ta polmesec v obe smeri plovna reka Ljubljanica, ki ima dva mosta in ji tretjega nadomeščajo ladje, vedno pripravljene za prevoz. Leži sredi dežele 46 stopinj, 17 minut širine in 35 stopinj, 26 minut dolžine. Tu se ločijo štirje deli dežele: Gorenjska, Dolenjska, Srednja Kranjska in Notranjska. Kar zadeva njeno zgradbo, je ta feniks zrasel iz razvalin nekdanje Emone, čeprav se je le-ta bolj na drugi strani razprostirala. Ko je namreč hunski kralj Atila, tako imenovani božji bič, omenjeno mesto upepelil, a se je z dovoljenjem Narsetisa, vojskovodje cesarja Justiniana, zopet dvignilo iz pepela, potem pa drugič bilo docela razdejano od Avarov in Langobardov, so pod Karlom Velikim semkaj prišedši Franki spoznali, da je Emona, ko je nekaj časa ležala opustošena, pripravna za bivališče, spremenili so ji staro nesrečno ime Emona ter jo imenovali Ljubljano po reki, ki skoznjo teče. Naposled ji je okoli leta 1200. bil priključen tako imenovani Novi trg in ta nekoliko trgu podobni kraj je postal pokoren koroškim in pozneje avstrijsko-babenberškim voj vodam. Leta 1416. je Ljubljana zrasla v znatno mesto, ko so jo obdali s precej močnim obzidjem. Na ukaz cesarja Friderika so jo 1475. leta še bolj utrdili, tako da je lahko kljubovala vpadu grabežljivega Turka, celo turški ujetniki so morali pomagati. Naposled so 1520. začeli utrjevati mesto z zidovi in stolpi, nasipi, braniki in jarki, nj. kr. veličanstvo na Ogrskem in Češkem Ferdinandus, poznejši slavni rimski cesar, je prispeval veliko denarja, a slavni deželni stanovi kranjski poleg deželne tlake še 4500 gld..