Avtor je knjigo napisal, ker je začutil, da bi lahko morda rešil del uganke človeka, če bi uvedel v psihologijo motivacije neki popolnoma nov tip fantazije, neki predstavni svet, ki je v zametku navzoč v formalistični estetiki, dosledno razvil ga ni pa še nihče. Homokumulat je biološko pomenljiv pojav, saj gre za otok entropije nič, ki rešuje problem nespecifičnega jamstva za učinkovitost akcije/reakcije, in pohlep po homokumulativnosti vsekakor koristi preživetju. Po drugi strani pa nam univerzalnost tega atraktorja pomaga razložiti številne škodljive in nevarne težnje, ki jih človek razvije v svojem slepem lovu na homokumulate. Tako se njegova hipoteza izkaže relevantna ne samo za staro diskusijo o determinaciji in svobodi, temveč tudi za še starejšo diskusijo o dobrem in zlem.
Pridobite 100 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo). 
