Marko Munih je v slovensko glasbeno zgodovino 20. stoletja vpisan najprej in najbogateje kot dirigent. Zatrdil je sicer večkrat, da mu ni tuja nobena zvrst, koncerti in posnetki pa izdajajo njegovo izjemno mojstrstvo pri vodenju pevskih zborov in izvedbah zahtevnih del, ki združujejo zvok zborov in orkestra.
Kot vodja APZ Tone Tomšič je v vrhunskih sedemdesetih prenavljal in posodobil zborovsko petje - to pa je bil v slovenski glasbeni tradiciji in razmerah poseg najširših razsežnosti. Nič nenavadnega torej, da je Munihova osebnost takrat in še pozneje, ko je kot urednik glasbenih programov na nacionalnem radiu spodbujal ustvarjanje in poustvarjanje tukajšnjih glasbenikov, zasijala daleč in zasejala zvesto pripadnost glasbenim muzam tudi med ljudmi, ki jim glasba prej kot razum vznemiri strune srca. Pričujoča umetnikova biografija odseva to zaupljivost: pri ustvarjalcu z izjemnim opusom je avtorica potrkala na tisti točki intime, kjer smo vsi otroško ranljivi. Kjer je naš dom. Vredno je odpreti knjigo in vstopiti.