Oktobrskega popoldneva se je nekaj nadebudnih filmarjev spravilo k snemanju kratkega igranega filma. Vsak je od doma prinesel nekaj rekvizitov in oblačil. Scenarija niso imeli, zato so se pred kamero začeli pačiti po domače, tako kot so meški otroci najbolje znali oponašati ljudi s podeželja. In če jim je bil domači jezik tako zelo smešen, so ga morali prisoditi nekemu smešnemu liku s smešnim imenom. In rodila se je Mama Manka. Sašo Đukić je bil zadolžen za zgodbo, scenarij in režijo filma, zato se nikakor ni videl pred kamero v vlogi Mame Manke. Preizkusilo se je več sošolcev in sošolk, a z nikomer ni bil najbolj zadovoljen, zato so sošolci v izbruhu nejevolje rekli, naj se sam obleče v Manko in pokaže, kaj sploh želi od njih. Oblekel se je. Postavil se je pred kamero. Mehanizem se je sprožil in spregovoril je prve besede ... Sledil je neustavljiv naval smeha in krohotanja.  Rodila se je Mama Manka.