Čeprav so izhodišča in miselne stavbe spiritualističnih avtorjev različni, je tem avtorjem skupno vsaj to, da so v nadkonfesionalnem horizontu skušali misliti in doživeti izkušnjo Božjega brez kakršnega koli institucionalnega posredovanja. Prvi protestantski spiritualisti pa v odgovor na katoliško "hermenevtiko" niso segali le po nasprotju med "notranjo" in "zunanjo" besedo, da bi na novo utemeljili vero (tudi v pomenu novih Cerkva), Svetemu pismu niso samo podelili neposredne normativne veljave in s tem bolj ali manj odpravili cerkveno eksegetsko izročilo, kot so to počele novonastajajoče protestantske Cerkve, temveč so staro pavlinsko nasprotje med "črko" in "duhom" obrnili zoper vsakršno institucionalizacijo vere, zoper nastajanje katerih koli teritorialnih ali "nacionalnih" Cerkva.