Tisti, ki pričakujete še en izlet v pesniško pokrajino devetdesetih, kjer pesemski protagonisti pridno vlagajo kumarice, doživljajo zavezujo?e osebnostne pretrese med pitjem kavice nekje vzdolž Canala Grande ali nas prepri?ujejo, kako so na ti z Rainerjem Mario
no, vsega tega v Možu s petimi podplati ni. Pesmi ostajajo nenaslovljene. In, res je, v prvencu Tine Kozin tudi lo?il tako reko? ni najti. A vse to še zdale? ne pomeni, da se pri?ujo?a zbirka usmerja v radikalnejši, bolj hermeti?ni tip modernizma, ki se nadeja zunajjezikovno realnost nadomestiti z avtonomno, ne, neodvisno estetsko tvorbo, ?isto kreacijo neomadeževane, brezbrežne domišljije. Tina Kozin je napisala zbirko, ki stopa po lastni poti. Neposredno izpovednost in zagrizeni privatizem devetdesetih nadomeš?a z bolj neosebno govorico. Ne-naivnost, kultiviranost izreke zna zagotoviti še kako druga?e kakor z (kolikor bolj kri?avim toliko bolj) jalovim zaklinjanjem veli?in literarne zgodovine. Sploh pa je minilo že dolgo, odkar so se Ä ?isto resno, brez ironije Ä v naši poeziji pojavili kraji, kot sta Lož ali Ruše.
Pridobite 100 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo). 
