Bilo je povsem enostavno. Jutro se je prikradlo z mačkom. V sobi nisem bil sam. Z menoj je bil Hex. Kremžljavo sva mežikala in iskala nekaj, s čimer bi si lahko izplaknila gobca. Na vratih je pozvonilo. Odprl sem in se skoraj sesedel. Pred menoj je stala Naomi Campbell, brez zajebancije. Na rahlo me je odrinila in se usedla na majav kavč sredi sobe. Hex si je z rjuho prekril mačkaste gate. Nekaj časa je bilo vse tiho, nakar je Naomi vstala in se obrnila proti Hexu. »Jebi me ti prasec ničvredni!« se je usulo iz njenih ust. Pustil sem ju sama in stopil ven. Zunaj so ljudje natančno vedeli kam hitijo, jaz pa ne. Na Kongresnem trgu sem srečal Burroughsa in se ponovno skoraj sesedel. Rekel mi je; »dečko ne ga srat, primi stvarco v roke!« Zaprl sem oči in prijel. Slišal sem krik. Ko sem odprl oči je pred menoj ležal Vitomil Zupan. Preveč z en dan. Pograbil sem mačka in si zaželel skodelico kave. 

Tomislav Vrečar se je nekega davnega dne odločil, da bo postal pesnik. To obvezo je vzel smrtno resno. Že za časa življenja v Novi Gorici je pisal pesmi in z njimi nastopal na zanimivih in kontaverznih performansih. Izdal je štiri pesniške zbirke: Punk še ni hin (1997), Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski (1998), Ko se mi vse ponuja se meni skuja (2003) in Naj me koklja brcne, potem bom še jaz njo (2004). 


V stičišču vsega najdeš jaro kačo, 
mlad obraz in neskončnost hotenja. 
Smrt mladeniča, ki je razpet 
Med nebo in beton, 
utopljen v ljubezni izbere trd poljub. 
Smrt je neznosna tišina. 
(Pesem angelu brez kril, stran 8)