Alenka Vojska Kušar je mati štirih odraslih sinov. Eden izmed njih, Ambrož, je avtist. Njegov avtizem spremljata motnja v duševnem razvoju in odsotnost besednega govora.
»Že več kot tri desetletja živimo z našim Ambrožem, z vsemi težavami in obveznostmi, ki so povezane z njim,« pravi Ambroževa mama, tudi avtorica knjige Naš Ambrož (1993), v kateri je tankočutno opisala življenje avtističnega dečka.

A tistega Ambroža iz prve knjižice ni več. Zdaj, pri dobrih tridesetih letih, je na svoj način odrasel tudi Ambrož, čeprav je in bo vedno odvisen od drugih. Kako živi danes, pa je njegova mati opisala v knjigi Naš Ambrož je odrasel. Za knjigo mu je »posodila« svoj glas, tako kot mu ga v življenju pogosto posodi kot mama – bodisi mu s ponujenimi odgovori omogoči, da Ambrož svojo željo sporoči z odkimavanjem, ali pa mu ob fotografijah pripoveduje zgodbe, ubesedi njegove spomine na lepe dogodke in mu tako osmisli prosti čas v družinskem krogu.

Glas v tej knjigi ne govori o avtizmu in tudi ne na način, ki bi nam pomagal razumeti, kako Ambrož doživlja svoj svet. Mamin glas ne pripoveduje o njegovem avtizmu »od znotraj«, temveč o avtizmu zunaj, tako kot ga doživlja družina. Odkriva nam, kakšno je življenje družin, v katerih so tudi otroci z avtizmom.