Sreča

Daljše novele se izmenjujejo s krajšimi, ekspresivnimi zapisi, v vseh zgodbah pa se zapleteno vrtijo človeška razmerja. Nekatere izhajajo iz stvarne psihologije, ki jo bogatijo poetske zastranitve, krajše zgodbe pa so večinoma poetični zapisi travmatičnih izkušenj posameznikov v različnih obdobjih življenja.

Vse zgodbe se dotikajo iskanja sreče in odkrivanja razlogov, zakaj se življenje velikokrat ni izšlo, zakaj sreče ne najdemo, zakaj se nam vedno dozdeva, da zgolj tečemo za njo. Protagonisti večine zgodb v tej zbirki so ženske. Ženska kot bitje, ki daje življenje, morda prav zato še posebej občuti vprašanja o smislu kot pomemben del bivanja. 

Navodila za srečo oklepata pripovedi, ki se sprašujeta o smislu zapisovanja in beleženja zgodb. Prva (Začetek zgodbe) išče resnico o zapisovalcu, ki je skrita v vsaki zgodbi. Resnica je namreč sreča, in to je pomembno sporočilo te knjige. Tudi zgodba, ki zbirko zaokroža (Njegova zgodba), je zgodba o pripovedovalcu in o zapisovanju, kajti pripovedovanje zgodb je največja muka, pa tudi največja sreča.