Neizprosna moč slik

»Želim si postati nekaj velikega.«

Leni Riefenstahl velja za največjo režiserko v vsej filmski zgodovini. Bila je ženska neizmerne fizične vztrajnosti in osupljive energije, ki je za svoje stremljenje k »nečemu velikemu« – stremljenje k »lepoti«, ki jo je v času nacionalsocializma prelila v mogočne podobe na filmskem platnu – po vojni plačala še kako visoko ceno.
Njena pot v višave se je pričela, ko ji je bilo nekaj več kot dvajset let: razmeroma kratki plesni karieri je sledila ne posebej uspešna igralska pot, ko se je proslavila kot zvezda gorniških filmov Arnolda Fancka. Ta jo je naučil osnov režije in filmske montaže, veščin, ki ju je že kmalu zatem – ko se je srečala z Adolfom Hitlerjem – izkazala v dveh prelomnih filmskih dosežkih, leta 1934, ko je posnela najslovitejši propagandni film v vsej zgodovini filma, in leta 1936, ko je na filmski trak ovekovečila berlinske olimpijske igre.
Mnenja o Leni Riefenstahl so še vedno deljena: nekateri jo razglašajo za »fanatično nacistko« in brezsramno propagandistko Tretjega rajha, spet drugi za »ujetnico grozote zgodovine«, nihče pa ji ne odreka mojstrstva, ki ga je znala preliti v gibljive slike, katerih dovršenost se zdi še danes osupljiva.