Nona

Krhko tkanje spominov Janeza Bitenca je podobno ogrlici, na katero je avtor nasul najlepše in najbolj dragocene kamenčke iz svojega otroštva: pripoved o prebivalcih hiše na Vidovdanski 2, opis doma in družine, zgodbo dvorišča, kjer so se dogajale najbolj radostne reči, spomine na najljubše igrače in živali, pa šop zgodbic o pomembnih praznikih, izletih in kulturnih prireditvah, kamor so Janezka vodili njegovi domači. Spomine na otroška leta sklene s pripovedovanjem o ljudski šoli, kamor je hodil, da se je učil brati, pisati in računati, pa tudi postajati dober človek. To je bila njegovi družini in tistim učiteljem, ki se jih Bitenc rad spominja, temeljna vrednota, malemu Janezu pa v zibel položen dar, ki žari še danes...