Pascualovi eseji prinašajo svež pogled na naš geografski, kulturni in socialno-politični prostor, saj pisatelj s posebno občutljivostjo zaznava razlike in podobnosti slovenskega prostora v primerjavi s tradicijo, izročili, literarno in politično zgodovino ostalega ibero-romanskega in mezoameriškega sveta. Slovenskemu bralcu razkrije drugačen, celo prikrit podton realnosti, ki jo živimo, skozi doživeto besedo avtorja se izpisujejo zelo žive podobe, ki pa imajo nemalokrat mračnejšo tonsko paleto, kot jo zaznavamo sami, obenem pa poleg kritičnega ogledala, ki ga postavlja in služi kot primerjalna kritika obeh družb - evropske in ameriške - vedno nakazuje možne poti obračanja ukoreninjenih miselnih in življenjskih vzorcev, ki bi nemara prinesle boljšo prihodnost na obeh koncih oceana.