Nedeljsko popoldne je najlepše, ko se na domačiji ob babici in dedku zberejo vsi njuni otroci in vnuki. Slikovit opis toplega dedkovega odnosa do vnukov in še pristnejši odnos vnuka Lenarta do zelo bolne babice zgodbo še posebej oplemenitita. Prepletanje spoštljivega in ljubečega odnosa med babico in dedkom se prenaša preko vzgleda na mlajši rod. Za kar sta živela v mladosti, žanjeta na stara leta.
Zelo prisrčen je monolog vnuka, ki pove babici vse, česar se spomni, ona pa ga samo posluša, se mu smehlja in se nikoli ne dolgočasi. Pravo nasprotje je dedek, ki še lahko pelje svoje vnuke na sprehod in jim izrezlja piščalke, popravi jim pokvarjene igrače in kar je najlepše – popelje jih med svoje spomine na mlada leta.
Vsa zgodba pa zagotovo ne bi bila tako idilična, če ne bi bilo v ozadju skrbne in sočutne Lenartove mamice…