Frančičev novi kratki roman z najdaljšim naslovom na svetu priča o njegovem ustvarjalnem razvoju, ki ga je iz čistega realizma zdaj dvignil na raven impresionističnega zapisa notranjega monologa osrednjih likov z nadvse pretresljivim in dramatično tragičnim prikazom zavoženih življenj podeželskih Istranov, pri tem pa sočasno nit posameznih zgodb niza v sinhronosti posameznih trenutkov, njegova blodna pripoved pa obenem v kvantnem ne-času povezuje različna obdobja in usode istrskega zaselka, njegovih hiš in njihovih prebivalcev.

Ozadje besedila je gotovo Frančičeva naselitev v Istri, tej čarovniški pokrajini, ki jo človek lahko ljubi ali sovraži. Ne gre spregledati dejstva, da Frančič živi v hiši, ki je bila zgrajena 1884 in je v njej bivalo več generacij. Velja opozoriti, da Frančič živi v Istri več kot trideset let, da je v belih nočeh spoznal demone, štrige in slišal glasove umrlih, ki so se vračali in mu pripovedovali zgodbo te knjige.