Težko si je predstavljati bolj nenavaden, srhljiv in neoprijemljiv državni aparat od Palače sanj ali Tabir seraja, ki nam ga kot skoraj groteskno nabuhel simbol totalitarizma na straneh tega romana izriše Ismail Kadare.
Ustanova, v kateri se zbirajo, prebirajo, interpretirajo in hranijo sanje prebivalcev celotnega Otomanskega cesarstva, da bi z njihovo pomočjo razbrali prihodnost in pravočasno ukrepali, pa kljub svojim neskončnim pisarnam, nepregledni množici zaposlenih in navideznemu objektivizmu ni nič drugega kot še eno od orodij vodilnih državnih tokov, ki njeno funkcijo o pravi priložnosti izkoristijo v svoj prid.
Ko se Ebu Qerim, potomec mogočne, s slavo in tragedijami obdane družine Qyprili, znajde v kolesju tega ustroja, sprva še opaža vso nesmiselnost in neživljenjskost preučevanja »spanca vsega sveta, oceana grozot«, v katerega se cesarstvo vsako noč pogrezne; toda z naraščanjem odgovornosti in moči celo v negotovem, plahem Ebuju Qerimu kopnijo osnove humanosti, kot sta zdrava pamet in sočutje, in rase zaslepljeno prepričanje v vsemogočnost političnega sistema, v upravičenost vsakršnih političnih metod. Zaradi ostre kritike tovrstne državne politike, nasičene z nasiljem in zatiranjem, je bil izid knjige – ironično – v Albaniji leta 1981 prepovedan.
Pridobite 300 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo).