Gary Snyder sodi v širši krog bitniških avtorjev, ki so v začetku petdesetih let prevetrili ameriško literarno sceno z novim duhom odprtosti. Ta je za pesništvo pomenil razvoj prostega verza, upiranje akademskim vzorcem in - še posebej - nove teme. 

Snyderjevo liriko tako ključno določata tradicionalno vzhodnoazijsko dojemanje sveta in življenja ter izročilo Idijancev. Zenbudizem na eni ter ekologija, etika in estetika plemenske ureditve ameriških staroselcev na drugi strani. 

»Moje pesmi so del kulture ameriškega Zahoda, angleško-frankofonsko-ameriško-indoevropske in pacifiške kulture. Veliko dolgujem tudi kitajskim in japonskim kratkim pesmim, ki sem jih prebiral, nekatere je navdihnila etnopoetika in večina njih je skeptična do mojstrov dvajsetega stoletja. V svojem delu se tudi priklanjam ameriškim domorodcem, njihovim pesmim, zgodbam in načinu življenja, kljubovanju starodavnih gozdov na oddaljenem zahodu dežele, zasneženim vrhovom pacifiškega pogorja in nekaterim velikim učiteljem.« 
(Gary Snyder) 



Prvi zeleni poganjki trave. 
Ti 
se kot kakšna vitka 
sveža mlada rastlina 
gladka in hladna ponoči obrneš 
k meni. 

(Avgust je bil meglen, stran 51) 


Prevedel: Tone škrjanec