Drago Jančar poleg romanov, dram in kratkih zgodb piše še literarne refleksije, najpogosteje ob knjigah ali gledaliških predstavah, občasno pa tudi o splošnih estetskih vprašanjih o literaturi in njenem položaju v svetu.

Zbirko esejev, ki se ukvarjajo z literarnimi temami, z naslovom Privlačnost praznine je izdal že leta 2002, tokrat pa je zbral razmisleke o pisanju in pisateljevanju iz zadnjih let. V njih se ukvarja deloma z romani, pesništvom in dramami drugih avtorjev, izrazita pa so tudi avtorefleksivna besedila, v katerih opisuje družbene in osebne okoliščine svojega pisateljskega razvoja.

A tudi kadar piše o Ivu Andriću ali Josephu Rothu, Niku Grafenauerju ali Andreju Hiengu, je njegova obravnava subjektivna, povezana bodisi z dojemanjem njihove estetike, zgodovinskega konteksta ali celo povsem osebnimi spomini. Iz trinajstih premislekov je mogoče razbrati zanimive obrise pisateljevega pogleda na literarno umetnost in smisel pisanja.