Marija Sreš (1943) je leta 1971 kot misijonarka odšla v Gudžarat, v Indijo, kjer si je želela sodelovati s podeželskimi ženskami. Zato se je najprej lotila učenja jezika in je v Ahmedabadu kot ena redkih tujih žensk, ki ji je to uspelo, diplomirala iz gudžaratskega jezika in literature. Skoraj štiri desetletja je delala s staroselkami na odročnem območju Sabarkantha.

Danes indijska vlada onemogoča delo med revnimi ženskami na podeželju, tujim misijonarjem je odvzela vizume za delovanje in jih izgnala. Zadnjih šest, sedem let Marija svoj čas razdeli med Slovenijo in Indijo. Še vedno pa je navdih za tiste, s katerimi je živela in delala, in jih podpira od daleč in ostaja v stiku z njimi, saj ji gre za njihovo gospodarsko samostojnost, samozavest in dostojanstvo.

To je že njena 5 knjiga. Njena tokratna zbirka 20. kratkih zgodb opisuje izzive in spremembe, s katerimi se srečujejo ženske bodisi v Indiji ali v Sloveniji, in kako so se z njimi soočale v preteklosti – s pogumom, potrpežljivostjo in z iznajdljivostjo.