Machiavelli je ime, ki ga v našem kulturnem prostoru ni treba posebej predstavljati. Že v Paglovčevi pesmi iz oddaljenega baročnega obdobja nastopa »Machiavelus« kot oseba z imenom, za katero avtor predpostvlja, da slovenskemu bralcu ni neznano. In vendar ne bi mogli reči, da je bila beseda tega italijanskega pisca deležna takega zanimanja kot drugod po Evropi, zlasti pri narodih, ki so imeli drugačno zgodovino od naše, tudi pri nas. Pri Slovencih so imela največ sreče besedila leposlovne narave, Machiavelli pa ni literat; zanj je obveljala celo oznaka antiliterarno nastrojenega pisca.
Machiavellijeva obsesija je politika. Na vsako vprašanje, ki se ga dotakne, gleda florentinski sekretar s političnega vidika in tako gledanje daje podobo celotnemu njegovemu opusu. V nekem pismu prijatelju Vettoiiju, ki sodi med njegove najljubše sobesednike, pravi, da mu je »razpravljati o državi« ali molčati, le tu da je doma, le o politiki in politikom da ima kaj povedati. Prišel je v stik z osebnostmi kot Leonardo, Michelangelo, Isabella d'Este; ni pa videti, da bi katera od njih zapustila v njem globlji vtis. V pogovorih z Leonardom so ga zanimala predvsem vojaška vprašanja, na mantovskem dvoru se je dolgočasil, kot je razvidno iz njegovih pisem Guicciardiniju; najbrž imajo prav tisti, ki trdijo, da je nanj naredila globlji vtis energična Cateiina Sforza kot literarno izobražena mantovska kneginja...
Pridobite 100 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo). 
