Po olajšanju je opazil, kako zelo se stranišče v petem nadstropju razlikuje od tistega v četrtem. Večje kabine, drugače razporejene, skrajna desna celo z oknom. Stopil je vanjo in dolgo gledal požarne stopnice ter prezračevalne cevi na nasprotnem zidu. Namesto običajnih belih so nalepili ploščice v rahlo modrem odtenku. Radovednost je za trenutek pretrgala folijo okoli njega: mar je mogoče, da se razlikujejo vsa stranišča v stolpnici?
Po službi se je v dvigalu stisnil čisto ob tipkovnico ter gledal zbujanje in ugašanje številk. Dvajset gumbov za dvajset nadstropij, enaindvajseto dosegljivo le peš. Člani upravnega odbora so se enkrat mesečno povzpeli po stopnicah in povzetek njihovega sestanka so objavili vsi poslovni mediji.
V zavest mu je priplavala odtrganina misli, nato druga: dvajset stranišč. Trenutek obmolka, ko mu je dih zastal, nakar jasno vprašanje: mar v Korporaciji obstaja človek, ki je uporabil že vsa?
Ustrašil se je čudnega občutka, ki ga je zaznal v sebi. Infarkt? Ne, le folija je izginila. Svet je postal spet nov, poln čudenja – počutil se je spet otrok, poln osupljivih možnosti …
»Jaz,« je zašepetal, »jaz!«