Polonca in prijatelji

ODLOMEK IZ KNJIGE:

Polonca je hitela v šolo. Tekla je ob beli ograji in smreke so stegovale svoje dolge veje daleč na pločnik. Deklica je zavila mimo zelenice in pokukala na vrtiček, ki ga je skrbno negoval stric Jaro. Prečka la je ulico, kjer sta se sprehajala starka in starček, in jima pomahala. Le še mimo parka mora in v šoli bo.
Pod grmom blizu visoke ograje je naenkrat zaslišala tih glasek. Bil je plašen in droban, da ga je deklica skoraj preslišala. Ozrla se je in v travi zagledala vrano, črno kot noč in žalostno kot prazna luna. Sprva jo je hotela kar pustiti v travi, a ptica se ji je zasmilila in počepnila je k njej.
»Si žalostna, ker si sama?« jo je vprašala Polonca in pogladila ptico po črni glavi. Vrana je tiho rekla: »Prav si uganila, sama sem in to je v velikem mestu nekaj najbolj strašnega.«

»Zakaj ne letaš z drugimi vranami?« je silila vanjo Polonca.
»Zlomljeno perut imam in ne morem od leteti na prazna polja in tam iskati semena,« ji je zaupala vrana.
Polonca je vrano dvignila v naročje in jo odnesla v šolo. Malo zato, ker je bila ptica še majhna, malo zato, ker je bila bolna, in največ zato, ker je bila vrana osamljena.
Vrani v šoli ni bilo dolgčas. Ves dan je sedela pri odprtem oknu in se veselila z otroki, ki so se učili, pisali, brali in računali. A vsak prosti trenutek so pokukali k ptic; ter se ji spodbudno nasmehnili.
Čez mnogo dni se je vrani polomIjena perut zacelila. Ptica se je postavila na nožice, pogledala najprej otroke, nato modro nebo ter se naenkrat dvignila nad visoke hiše. Zakrožila je naq otroškim igriščem, zakrakala Polonci in vsem otrokom v pozdrav in odletela. Tja k svojim prijateljem na široko polje, daleč stran od mesta, kjerje bil njen dom...