Pred poslednjim dnevom

„Kakšen Rebula je to,“ si bo rekel bralec del tega primorskega pisca, če bo naletel na tole knjigo: „V njej ni Krasa s Trstom, ni antike, ni srednjega veka ne razsvetljenstva, ni slovenstva, ni revolucije...“ Res, vse navedeno je v tej nadnarodni knjigi zaznati samo v daljnih refleksih. Tokrat je pisec šel preko navedenih tem, ko da se je naveličal zgodovinskosti, pretekle in sedanje. Privoščil si je in obenem tvegal razsežnost, ki jo v glavnem obvladuje znanstvena fantastika: prihodnost. Vendar je vanjo stopil v celostnosti svojega dojemanja sveta. Zato ta fantastika nima nič s „fantaznanostjo.“ Tehničnim možnostim prihodnosti se pripoved prilagaj v minimalni meri. 

Rebulova Zemlja namreč neizpremenljivo ostaja, kar je in je zmeraj bila in bo, čeprav jo je neki dvoumni, pol božanski genij, Altisim, poenotil z ukinitvijo držav in narodov. Tudi na tem „novem“ planetu s parlamentarno demokracijo, a tudi s tajno policijo, se nemir človeka in družbe ne konča. Gospodarske krize in stavke trajajo naprej. Poleg tega ljudi prevzema apokaliptična tesnoba, slutnja bližnjega konca sveta. Dejanje sproži Neznanec, ki v romanu ni imenovan, ker je v ustavi imperija Altisim njegovo ime prepovedal. Njegovim skrivnostnim obiskom nekih preprostih ljudi policija, sprva ne verjame, dokler ne pride do vznemirljivega dogodka na neki šoli v prestolnici Prometejdi. To spravi oblast v alarmno stanje. Skrivnostneža zaman iščejo, dokler se po referendumu, ki je za njegovo likvidacijo, sam ne predstavi Altisimu. Ta uprizori njegov navidezni konec, toda njegovi verniki naprej verujejo v njegovo nepremagljivost in nesmrtnost. 

Knjiga je dejansko izraz upora proti sodobnemu nihilizmu, je potrditev smislu človeka in zgodovine.