V slovenski literarni vedi se je pod vplivom samopodobe, ki si jo je Prešernova poezija ustvarila o svoji družbeni vlogi, izoblikovala teorija o „prešernovski strukturi“ oz. „slovenskem kulturnem sindromu“. Šlo naj bi za slovensko tipološko posebnost ali že kar patologijo: književnost nedržavnega naroda ni prava, razvita literatura, ker da nadomešča neobstoječe politične institucije in temu žrtvuje svojo razvojno diferenciranost, individualnost in estetsko avtonomijo. 

Toda ta diagnoza je napačna, saj ne upošteva funkcijske primerjave z množico drugih malih, perifernih književnosti. Šele prek koncepcije sistema medliterarnih razmerij in ob razbiranju širše kulturne kartografije središč in obrobij se razkrije, da prešernovska struktura ni specifično slovenska bolezen, ampak običajna variacija v čeznarodnem vzorcu kulturnega nacionalizma.