Pri hrastu na levo - Pravljice iz Zakajčkove ulice

NEKAJ BESED O KNJIGI Pravljice so nastale v času, ko so bili Milenini štirje otroci majhni. Rdeča kapica jim ni bila všeč, zato jim je Milena vsak večer pripovedovala zgodbe o velikih dogodivščinah, ki so jih ušpičili čez dan. Tako so se malčki vsaj v pravljici iz navihanih nagajivčkov spremenili v silne junake. Istočasno pa nam pravljice - med vrsticami - povedo, da so lahko tudi starši leni, da se jim ne ljubi pogovarjati in da raje gledajo televizijo kot da bi počeli kaj drugega. V knjigi je opisanih 20 dogodivščin, katere naredijo še bolj živahne čudovite ilustracije Marjete Cvetko. NEKAJ BESED O PRAVLJIČARKI V Delu je novinarka Špela Žabkar zapisala: Ko Mileno vprašate, zakaj je drugačna, se sprva malce nasmehne, nato pa resno pove, da ji ni prav, da otroci od mam pričakujejo, da le kuhajo, šivajo, perejo. Kajti njo veseli še marsikaj drugega, tudi tisto, kar je mamam prepovedano. Misli, da bi umrla, če bi morala delati le našteta hišna opravila. Zato raje hodi okoli z odprtimi očmi, spoznava ljudi in piše. Na Loškem je njeno ime znano, saj ji lahko prisluhnejo poslušalci radia Sora, njene besede prebirajo bralci Gorenjskega glasa, poznajo pa jo tudi obiskovalci Sredinih večerov v Škofji Loki, nad katerimi že več let skrbno bedi. V Kaščo vabi znane Slovence denimo Jurija Součka, Draga Jančarja, Jurija Gustinčiča, Majdo in Mojmirja Sepeta in še mnoge druge. Tudi prva Milenina knjiga Abeceda iz Zakajčkove ulice je bila polna pravljic, druga knjiga Usode opisuje zgodbe različnih življenj iz naših krajev, največkrat napolnjene s solzami, bolečino in trpkostjo. Sama pravi, da se zmeraj potrudi, da napie malo drugače. Mag. Dragica Kraljič, Ravnateljica Vrtca Pod Gradom, pa je, med drugim, zapisala: Odrasli živimo v realnem svetu, Svet čudežev in čudes, besede vetra in pripovedi kamnov, govorečih ptic, nagajivosti škratov, vsega tega ne slišimo in vidimo več. Včasih pa se vseeno dogajajo čudeži tudi v svetu odraslih. Včasih si nekateri odrasli močno zaželijo v svojem srcu in iščejo v sebi tistega pozabljenega otroka in iščejo in najdejo ključ v pravljično deželo. Milena Miklavčič ga je našla Pri hrastu na levo. Vse pravljice bi se lahko začele s tistim pravljičnim. nekoč je bila ulica, Blaž, mama, teta Mici, miška Tilčka, Andrejeva ptica pa so vendar vsi danes tudi tukaj. Lahko jih vidimo v vsaki ulici, v vsaki hiši, v vsaki majceni glavici, kjer je kup strahov in stisk. Pa je v teh pravljicah mnogo objemov, veliko ljubezni, veliko medsebojne pomoči, razumevanja, veliko časa in prostosti, veliko pomočnikov in tudi kakšna radirka, ki lahko briše stiske. V tej ulici je doma iskrenost, ko starši priznajo, da je težko vzgajati. Kjer je iskrenost, je tudi kup pomočnikov. Pomagajo staršem, pomagajo otrokom. Ko otrokom beremo pravljico, se dogajajo čudeži. To pa lahko vidimo tudi odrasli v velikih očeh otrok in v njihovi zamaknjenosti, ko vidimo, da so odšli v pravljico. Ko skupaj z vetrom pečejo torto in na koncu nič hudega, če je vse popackano. Ko so neustrašni lovci na dinozavre, ko lahko tudi Spanček Zaspanček kdaj vse pozabi in zameša. V praznični pravljici se primemo za roke in si podarimo dotik. Iz pravljic lahko vonjamo sladke piškote, vidimo rdeče češnje, tudi če nimamo čudežnih očal. Slišimo glasove otrok, pesem Murenčka Petrčka, vidimo strahca v beli rjuhi, čutimo pogum, veselje, skrb in neizmerno ljubezen do otrok. Ob branju pravljic se mi je včasih zazdelo, da če bi stegnila roko, bi se lahko dotaknila tistega sveta. Mileninega sveta. Pa nisem upala. Vsi otroci, ki bodo slišali te pravljice, pa bodo lahko vstopili v ta svet. Zato je najpomembnejša naloga staršev in odraslih, da otrokom podarijo ta ključ. ključ Pri hrastu na levo.