Pust, zbirka kratkih zgodb Iztoka Vrhovca, je precej nenavadno in samosvoje umetniško dejanje. Še posebej če ga primerjamo s slovensko literarno tradicijo. V svoji strukturi namreč te zgodbe združujejo dve karseda težko sobivajoči prvini, pravzaprav dve obliki smeha – nenazadnje tudi sam avtor poudarja, da mu počutje bralca nikakor ni odvečna skrb. Na eni strani tako opažamo ironično, izrazito kritično odčitavanje absurdno toge realnosti, nekakšen jedek smeh polzi izpod te pripovedne plasti...
