“Svetlobo in lesk dajejo Gregorčičevemu idejnemu in duhovnemu svetu biseri, ki so v splošni predstavi simbol pristne, čiste ljubezni in miline, pa tudi blaginje in nedolžnosti. Cvetje oziroma rastlinje spremlja ves ustvarjalni lok poezije goriškega slavčka, od otroštva do smrti, vrtnice pa so sploh zanj simbolj človeške in pesniške nesmrtnosti. Z leti se je Gregorčič vse bolj zaznavno tudi približeval antiki, na eni strani z obujanjem ljubezni do antičnega sveta, na drugi pa skuša pesnik z razumom predelati težave zadnjih let.” V teh besedah lahko strnemo ugotovitve avtorice eseja Majde Artač Sturman, ki je ob stoletnici smrti goriškega slavčka, enega najbolj priljubljenih narodovih umetnikov, izpostavila in pregledala manj raziskane, a avtentične in izrazite prvine Gregorčičevega pesniškega sveta ter njegove slogovne izbire. S tem je tudi dokazala še večjo žlahtnost in dragocenost miselno pretanjene in retorično, glasovno in besedno bogate Gregorčičeve poezije.