Razprave o slovenskem jeziku

Po Brižinskih spomenikih imamo Slovenci ohranjene samo redke posamezne zapiske, ki kljub temu, da je mogoče dokazati, da so se tudi prepisovali, niso mogli ustvariti tradicije v pismenem jeziku. Uveljavil se je celo nazor o neprimernosti slovenskega jezika za literarnost Spremembo tega stanja je Slovencem prinesla šele reformacija. Versko gibanje, ki se je v prvi polovici 16. stol. razširilo iz nemških dežel tudi na Slovensko, je s svojimi zahtevami, da bodi liturgični jezik vsakemu razumljiv in da beri vsak vernik sveto pismo, dalo osnovno pobudo za formiranje slovenskega knjižnega jezika. Vendar je bila kljub taki pobudi potrebna še močna osebo, nost, ki bi imela voljo in sposobnost uresničiti misel, da bi se slovenščina pisala v knjigah tako kot drugi jeziki. Takih ljudi pa med redkimi slovenskimi izobraženci gotovo ni bilo mnogo. Sreča je poiskala pravega: Primož Trubar (1508-1586) je precej časa gojil tako željo in ko je moral leta 1548 zaradi svojega protestantskega verskega prepričanja bežati iz domovine v Nemčijo, je v njem dokončno dozorel sklep, da bo dal Slovencem prvo knjigo. Tu si bomo nekoliko ogledali Trubarjev jezik, zlasti tiste stvari, ki bistveno osvetljujejo Trubarjev koncept knjižnega jezika in kažejo, kaj je Trubar uveljavil v knjigi in katero narečje se mu je zdelo vredno povzdigniti, seveda s primernimi korekturami, v knjižni jezik. Nato pa si bomo na kratko ogledali še jezik drugih protestantskih piscev in njihove odklone od Trubarjevega jezika. Trubar je stal pred težko odločitvijo, kako naj piše. Ker je živel v več različnih slovenskih krajih in v stalnih stikih z ljudstvom, je dobro poznal močno narečno razčlenjenost slovenščine. Sam pripoveduje, da se ne govori samo v eni pokrajini drugače kot v drugi, ampak pogosto v razdalji dveh do treh milj, često celo v eni sami vasi drugače in različno v mnogih besedah in naglasih...