Jung

Jung je pri otrokovem razvoju vseskozi poudarjal pomen psihologije staršev in učiteljev in ugotovil, da je nezadovoljiv psihološki odnos med staršema lahko pomemben vzrok motenj v otroštvu, po drugi strani pa je lahko podlaga za proces zorenja in rasti, zlasti pri nadarjenih otrocih.

Trdil je, da učinkovito izobraževanje otrok potrebuje učitelje, ki ne znajo le učiti, temveč so zmožni tudi spodbujati lasten osebnostni razvoj. V nekaj poglavjih se Jung posveča otrokovemu razvoju in individuaciji ter teorijo otrokovega razvoja oriše preko čudovitega primera iz življenja deklice Anne in njenih staršev. V spodbudni zadnji razpravi kot psihološki odnos analizira zakonsko zvezo, ki je lahko ovira ali pa pomoč pri posameznikovi samorealizaciji.

»Jung sega v največja prostranstva in globine duše, da bi jo skozi svoje podobe ter v njeni stagnaciji ali spremembah spoznal, dojel in usmeril.« - Rudolf Pannwitz