Razvoj stila v dobi renesanse (3.del)

V ne vedno jasnih prizorih iz življenja Kristusovih prednikov je Michelangelo izrazil, kakor se zdi, zapuščenost, samoto, dolgčas, s praznimi opravki zapravljeno življenje, izgubljena stoletja zgodovine brez upanja na odrešenika. V štirih kotih stropa se nato pojavi snovno stopnjevanje. Na poljih Kristusovih predhodnikov ždijo figure kakor obsojenci, kakor da spijo in sanjarijo skozi vekovito noč pričakovanja, v kotih pa se že pojavlja akcija naroda za svojo rešitev, hkrati predpodoba božjega odrešenja, ki ima priti. Nato se gibanje, telesna aktivnost mogočno stopnjuje v figurah sužnjev, ki se vzbočijo do izredne plastičnosti (sl. 48.); to niso več blede sence mračnih ljudi, marveč zaposlene in v polnem reliefu naslikane postave, razgibane v vse prostorne smeri (prim. tudi slike sužnjev v kotih naše sl.50.)...