Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina

Izumrtje

V zadnje pol milijarde let je na Zemlji prišlo do petih množičnih izumrtij živih bitij; raznolikost življenja se je pri vsakem od njih nenadoma in dramatično zmanjšala. Znanstveniki po vsem svetu pa trenutno spremljajo šesto izumrtje, ki naj bi bilo najbolj uničujoče izumrtje od padca asteroida, ki je pred več kot 65 milijoni let zbrisal dinozavre z obličja Zemlje. Tokrat pa kataklizme ne gre iskati v zunanjih dejavnikih, ampak v človeštvu samem.

V nagrajeni knjigi Šesto izumrtje njena avtorica Elizabeth Kolbert, priznana raziskovalna novinarka, nazorno in analitično prikaže, zakaj in kako smo ljudje spremenili življenje na našem planetu v tolikšni meri, kot ga ni še nobena vrsta poprej. S prepletanjem različnih znanstvenih ved avtorica natančno opiše fascinantne živalske vrste, ki so že izgubljene, in predstavi razvoj koncepta izumiranja skozi naravno zemeljsko zgodovino. Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, Kolbertova ocenjuje, da bo konec 21. stoletja izgubljenih med20 in 50 odstotkov svetovne flore in favne, s čimer jasno pokaže, da bo šesto izumrtje najverjetneje najbolj izrazita človekova zapuščina. Vse to nas sili, da premislimo o dveh temeljnih vprašanjih: kaj pomeni biti človek in kako človeštvo spreminja življenje Zemlje.

Kolbertova zavzeto poroča o propadanju flore in favne v habitatih na vse koncih sveta: vodi nas vse od Paname do Islandije, od Italije do Škotske in od amazonskega deževnega gozda v Braziliji do oddaljenega otoka ob obali Avstralije. Spoznanja raziskovalnih odprav Kolbertova dopolnjuje s pogovori z znanstveniki in raziskovalci, bralca pa sooči z dejstvom, da smo sredi sodobnega, umetno sproženega šestega izumrtja. Kljub temu v svoji raziskavi ne obsoja, temveč išče objektivno rešitev za prihodnje rodove. Iskreno, znanstveno natančno in vsakemu bralcu dostopno branje, ki na široko odpira oči.

Iz knjige Šesto izumrtje: 

»Zgodba šestega izumrtja, vsaj kakor sem se jo odločila povedati jaz, ima trinajst poglavij. Vsako izmed njih sledi vrsti, ki je na neki način simbolična – ameriški mastodon, velika njorka, amoniti, ki so ob koncu krede izginili skupaj z dinozavri. Bitja v začetnih poglavjih so že izumrla, in ta del knjige se ukvarja predvsem z velikimi izumrtji v preteklosti in presenetljivo zgodovino njihovih odkritij, ki se začenja z delom francoskega naravoslovca Georgesa Cuvierja. Drugi del knjige se odvija v sedanjosti – v vse bolj pičlih amazonskih deževnih gozdovih, na hitro segrevajočih se pobočjih v Andih, na zunanjih predelih Velikega koralnega grebena. Da obiščem te predele, sem se odločila iz običajnih novinarskih vzgibov – ker je bila tamkaj raziskovalna postaja ali ker me je nekdo povabil, da se pridružim odpravi.

Toda obseg sprememb, ki se zdaj odvijajo na Zemlji, je tolikšen, da bi lahko šla tako rekoč kamorkoli in s primernim vodstvom tudi sama videla znake, ki kažejo nanje. Eno izmed poglavij se ukvarja z izumiranjem, ki se dogaja bolj ali manj na mojem lastnem dvorišču (in precej verjetno tudi na vašem).

Če je izumiranje strašna tema, je tema množičnega izumiranja … no, 'množično' strašna, obenem pa tudi fascinantna. Na straneh knjige Šesto izumrtje skušam prikazati obe strani: vznemirjenje ob tem, česar se učim, pa tudi grozo vsega skupaj. Upam, da bo bralstvo te knjige iz nje potegnilo razumevanje tega resnično izjemnega trenutka, v katerem bivamo.«