Sijajni dan ob reki

Kojščansko jutro pa je potem toliko bolj milo in prozorno. Gor k sv. Križu me spremlja tukajšnji mladi župnik, pokaže mi vse, kar je tega vredno: freske, lesene kipce na oltarjih in me opozori, da je cerkveni stolp pravzaprav zadnji ohranjeni od štirih trdnjavskih stolpov nekdanjega protiturškega tabora. Lep dopoldan je, ko me spočite noge nosijo po cesti proti Kožani in Vipolžam, ki sta največja briška kraja. Naenkrat ob meni ustavi mopedist, ki se pelje v isto smer. Pogledam ga – prijazni mladi župnik iz Kojskega je in me povabi, da se lahko peljem z njim. Zakaj pa ne. Enkrat mlekar, drugič župnik – zakaj pa ne? Povrhu pa še zvem za Kojsko muzikaličnost in dovtipnost ter za tukajšnje šege in navade...