Mozaični roman se z dvanajstimi zgodbami vrti okoli problematičnega najstnika Simona, nesramnega, zvitega, potuhnjenega, izkoriščevalskega mulca iz dobro situirane družine. Troublemakerja torej in meščanskega razvajenca, a se izkaže, da tudi njegove kmečke korenine po materini strani niso zanemarljive. Bralec iz zgodbe v zgodbo vse globlje prenika v Simonov lik in okolje, iz katerega izhaja, čeprav o njem nikoli ničesar ne izve iz »prve roke«.

Njegova podoba se kot kakšna sestavljanka gradi iz pripovedi ljudi, ki v njegovem življenju igrajo pomembno vlogo. In tudi nasprotno, tako ali drugače Simon odigra pomembno vlogo v njihovem življenju, pa ne le njegovih najbližjih, ampak tudi šolskega varnostnika, sošolke, učiteljice biologije, psihologinje ali študentke igre, skratka vseh tistih, ki v knjigi dobijo svoj glas. Simon je nekakšen simptom ali trn v peti njihovih osebnih problemov, ki se izluščijo iz pripovedi, a hkrati tudi sprožilec morebitnih razrešitev, ki spet povratno delujejo nazaj na Simona.

 Pisatelj mojstrsko zajame svet posameznih pripovedovalcev, skoznje detektira nekatere značilne, nemara celo ključne slike današnjosti, obenem pa pretehtano dozira in stopnjuje razvoj celote. Prerez sveta v Simonovih pričah, ki nezadržno vlečejo v zgodbarski vrtinec, je tako »univerzalen v lokalnem«, zaradi svojevrstne rašomonske perspektive pa bralca tudi potem, ko odloži knjigo, zlepa ne spusti iz rok.