Zgodovinarka Erickson (Bloody Mary, To the Scaffold itd.) se je z izmišljenim dnevnikom o razvpiti kraljici, ki so jo med francosko revolucijo 1793 usmrtili pod giljotino, prvič predala domišljiji. 

S pripovedjo o francoski kraljici, njenem otroštvu, ko je bila še avstrijska nadvojvodinja Marija Antonija, o poroki z medlim in neodločnim francoskim kraljem Ludvikom XVI. in o naivnem usmiljenju do lačnih kmetov, ki so pred vrati Versaillesa glasno zahtevali kruha, je pisateljica ustvarila navdihujočo mešanico umetniške literature in zgodovinskih dejstev. Medtem ko je ljubezensko razmerje s švedskim plemičem Axelom Fersenom zgodovinsko dobro dokumentirano, so druge osebe, ki nastopajo v zgodbi, plod pisateljičine domišljije: čedni služabnik Eric, njegova ljubosumna žena Amelie in kraljičin spovednik oče Kunibert. Te osebe poživijo zgodbo vladarice, ki jo zmotno povezujejo le s pripombo »Pa naj jedo potico!«.

Pripoved na barvit in razgiban način opisuje Marijo Antoinetto in njeno duhovno rast od privilegirane mladoletnice do kraljeve matere štirih otrok (zgodnje otroštvo sta preživela samo ena hčerka in sin) ter odkriva žensko, katere pogum in prilagodljivost sta vredna vsega spoštovanja, in krvave podrobnosti njene smrti.