Slovenska kultura v vojnem času

Ko so mi avtorji zamisli o današnjem simpoziju predlagali, da bi kot pisatelj uvodoma spregovoril o duhu časa, ki je zaznamoval slovensko kulturo ter položaj in dileme slovenske inteligence in vplival na umetniško ustvarjalnost med drugo svetovno vojno, sem najprej pomislil, da bi bilo dobro orisati evropski intelektualni in umetniški kontekst s konca tridesetih let in v tem okviru premisliti dogajanje na Slovenskem. Ampak ko sem pogledal skozi okno, sem pomislil, da so tam zunaj na Kongresnem trgu v času italijanske okupacije vsak dan ob zvokih vojaške godbe na pihala dvigovali italijansko zastavo, v tej hiši pa so se naši bližnji predniki ukvarjali s podobnimi stvarmi, kakor mi danes, recimo z rokopisi filozofskih knjig ali knjig slovenske zgodovine in literature. To nasprotje, ki si ga je mogoče živo predstavljati, je bilo znamenje časa, duh časa je vel tudi skozi prostore in delovanje naše stare ustanove. Zato sem pomislil, da bi bilo morda na vojni čas in položaj slovenske kulture v njem pogledati z zgodovinske margine, z okna Slovenske matice in s hkratno vednostjo, kaj se je dogajalo v njej. Za Slovensko matico pa je veljalo, kar je veljalo tudi za posamezne ustvarjalce in kulturne delavce: kdor je mislil, da bo lahko ta čas preživel v slonokoščenem stolpu kulture in ustvarjalnosti, se je zmotil. To ni bil čas za slonokoščene stolpe. Če bi človek skušal s pomočjo dokumentov o vojnem času, ki so se ohranili o delovanju Slovenske matice v tisti dobi, razumeti, kakšen je bil duh časa, skozi katerega se je prebijala slovenska kultura, bi problem slabo ali pa vsaj težko razumel. A vseeno poskusimo, že zato, da nam ne bi očitali umetniške abstraktnosti v razpravi o slovenski kulturi v vojnem času. Prva misel naših predhodnikov v tej hiši je bila očitno vprašanje o preživetju. Slovenska matica je bila med tistimi, praktično vsemi pomembnejšimi kulturnimi ustanovami, ki so kmalu po vojaški zasedbi Ljubljane sopodpisale poslanico oziroma spomenico (29. 4. 1941) kraljevemu civilnemu komisarju za zasedeno slovensko ozemlje Emiliju Grazioliju, v kateri se obračajo nanj z upanjem, da bo mogoče ohraniti slovensko duhovno lastnino in omiko, znanost, umetnost, leposlovje, glasbo. »To svojo omiko,« pravijo podpisniki, »ljubimo in zanjo žrtvujemo vse svoje moči.« Pričakujejo, da slovenske duhovne lastnine ne bodo samo ohranili, ampak jo v novih razmerah tudi množili. Prosijo za naklonjenost in varstvo, pri tem pa zagotavljajo svojo popolno korektnost in globoko spoštovanje...