Obnova Evrope po prvi svetovni vojni se je res začela v razočaranju nad nesposobnostjo liberalnih demokracij in parlamentarizma, da bi preprečili svetovni spopad, toda v isti sapi jo je prevevala nova, živa težnja po svobodi, po pravičnej šem in stabilnejšem družbenem redu in obnovljenem evropskem ravnovesju. (1) Predstave o tem, kako uresničiti te težnje in takšno Evropo, so bile vse od začetka različne. Diplomati v Parizu in njegovih predmestjih so bili sicer prepričani, da oblikujejo Evropo, ki ne bo ponovila tragične vojne izkušnje, vendar so v isti sapi s tradicionalno ravnodušnostjo podrejali stvarne strokovne argumente kratkoročnim državno političnim računom in tako, še preden so umirili stara, ustvarjali nova nasprotja. Med strokovnjaki, ki so, razočarani nad premočrtnostjo diplomatske kombinatorike in zvesti strokovnim stališčem, predčasno zapustili konferenčno prizorišče, je bil tudi petin tridesetletni ekonomist iz Cambridgea John Maynard Keynes, ki je potem, ko je neuspešno prepričeval britansko delegacijo, da bo imela obremenitev Nemčije z nesmiselno visoko vojno odškodnino nepredvidljive posledice, svoja stališča objavil v knjigi Gospodarske posledice miru (1919) in v njej preroško napovedal prihodnje krize...